“Žvižgajoč si hodim po robu pločnika in lovim ravnotežje. Skoraj vsak dan se na ta način zabavam ob vračanju domov iz osnovne šole. Potem kar naenkrat sklonim pogled, zavijem v stran in pospešim korak. Čim hitreje in čim dlje stran si želim. Prevzame me občutek sramu, krivde in negotovosti. Da me le oče, ki se pijan maje po ulici, ne zagleda in me ne ogovori. In da me ob tem ne vidi kdo, ki me pozna.« 

Ta prizor, ki se je pripetil večkrat v mojih deških letih, imam še danes živo pred očmi, nima pa več čustvenega naboja, ki me je dolgo spremljal ob misli nanj. Pomaga mi razumeti, od kod izvirajo mnogi čustveni vzorci in notranji konflikti, ki nam, moškim, ne služijo ali nas ovirajo v vsakdanjem življenju. Nedolgo nazaj sem dojel, da je moj uporniški odnos v življenju, uporniško obnašanje do avtoritet, učiteljev, uradnih oseb, v najstniških letih in kasneje, deloma tudi posledica podzavestnega upiranja mojemu očetu.

Res je, da na celostno podobo odraslega moškega vpliva veliko faktorjev. Eden od njih, zelo pomemben,  je zagotovo odnos z očetom. 

Po raziskavi Steva Biddulpha, avtorja knjige Nova moškost, ima samo en od desetih moških zadovoljiv odnos s svojim očetom. Zadovoljiv! Eden od deset! Kaj šele blesteč! Ali odnosa sploh ni, ali se reducira na redke stike med prazniki in ob drugih slovesnostih ali pa smo očetu še vedno povsem podrejeni. Nenazadnje mnogi  ohranjajo stike iz dolžnosti, iz naučenega spoštovanja do očeta in do staršev. Učili so nas, da je tako prav, da je to naša dolžnost. Roko na srce, večina moških ima slabe, površne ali površinske odnose s svojim očetom do konca svojega življenja. Obiski vsak drugi vikend ali pomagati očetu premakniti omaro, ko te pokliče, niso merilo dobrega odnosa. 

Pristnega srčnega odnosa z očetom skorajda ni. Ni več. Koliko se nas je, ali bilo, sposobnih vsesti očetom na štiri oči, odpreti svoje srce in pogovoriti o svojih čustvih, in o življenju? 

V veliki večini primerov je sedanji odnos z očetom posledica odnosa z očetom ob tvojem odraščanju. Hkrati pa je odnos z očetom tudi zrcalo tvojega odnosa do moškosti. Prvi stik z moškostjo je bil tvoj oče. Bil je tvoj vzor moškosti, ne glede na to, kakšen je bil, ker kot otrok nisi bil sposoben kognitivnega razločevanja, kaj je zate dobro in kaj ni. Mogoče je bil nasilen ali pa do tebe brezbrižen, ignorantski, in se ni vpletal kaj dosti v tvojo vzgojo… četudi ob odraščanju nisi imel očeta, ali je bil večino časa odsoten, je to prav tako vplivalo na tvoj odnos do njega in na tvoj odnos do moškosti, ki ga imaš danes. Mnogi naši vedenjski vzorci izhajajo iz tega obdobja. Če nisi bil ljubljen z njegove strani oziroma nisi občutil njegove ljubezni, je velika verjetnost, da se ne spoštuješ. Moda imaš občutek manjvrednosti, ne spoštuješ sebe in svojih potreb. Če si ga sovražil, najverjetneje globoko v sebi sovražiš tudi sebe in si morda razvil tudi samodestruktivno vedenje. Zaradi tega lahko sovražiš moške na splošno ali samo zavračaš moškost kot tako.

Kakšen je tvoj odnos s tvojim očetom danes? Dokler ne čutiš spoštovanja in ljubezni do očeta, te bo oče preganjal v tvoji podzavesti, pa če to še tako zanikaš. Mnogi tekom odraščanja razvijejo očetu nasprotne karakterne lastnosti. Če je bil tvoj oče neodgovoren, se ti preleviš v perfekcionista. Če je bil tvoj oče alkoholik, alkohol sovražiš iz dna duše. Lahko greš tudi po njegovi poti, kar pomeni, da si se nekje na poti zlomil in te življenje premetava sem in tja. Lahko postaneš upornik, kot je bil primer pri meni. Teh različnih arhetipov, ki se lahko razvijejo, je po Corneauju deset. In v vseh primerih nosiš rano, katera kliče po zdravljenju.  

V neki fazi tvojega razvoja, torej oče ni mogel, zmogel, znal ali hotel zadovoljiti tvojih potreb. Kot deček si mislil in si celo očital, da si ti tisti, ki nisi dovolj dober oziroma »priden«, kot so nas vzgajali v mladosti, ter da je zato tvoj oče tako ravnal, mogoče celo odšel ali bil dolgo odsoten. 

Moški nosimo v sebi mnoge rane. Vsaka rana se lahko zaceli, ampak moramo ji dati pozornost, jo pogledati in z ljubeznijo oskrbeti, drugače bomo krvaveli do konca svojega življenja. Vrniti se k očetu in mu oprostiti vse, kar ti ni nudil, je ključnega pomena, da stopimo v svet avtentične moškosti. Hkrati pa moramo oprostiti sebi, ker nismo znali drugače postopati v teh trenutkih, kot nebogljen otrok, ki je odvisen od svojih staršev. 

Oče je samo človek, tako kot mi, s svetlo, kot tudi s svojo temno platjo, ki jo imamo vsi, naj si to priznamo ali ne. Vloga očeta, ob katerem si odraščal in utira pot svojemu sinu in ga varuje za vsako ceno, je končana. Vsaj morala bi biti, če si fizično odrasel. Čustveno zdrav moški išče družbo sebi enakih. In to je seveda lahko kdaj pa kdaj tudi oče. Vedno bo tvoj oče, ampak sedaj je čas, da si stojita nasproti, pravzaprav z ramo ob rami, kot enakovredna moška.  Odpustiti svojemu očetu in občutiti mir ob spominu nanj je potreben pogoj, da odrasteš v avtentičnega moškega, ki je sposoben navezati pristen stik z drugim moškim. 

Kako? V bistvu je enostavno, hkrati pa lahko težko in dolgotrajno. Začetek je pa lahko že pogovor z njim. Povejte mu, da bi se radi z njim pogovorili na samem. Izberite kraj, kjer ne boste motena, kjer se bosta lahko odprla drug drugemu, kjer vama ne bo potrebno zadrževati čustev in solza, če bo do tega prišlo. 

Poglejte ga v oči in recite: »Hvala oče, za vse, kar si naredil zame. Rad te imam.« Iz srca. In naštejte, zakaj ste mu hvaležni. Začutili boste olajšanje. In mogoče še marsikaj drugega. Katarza bo obojestranska. Obljubim. Če ne čutite hvaležnosti v sebi to ne bo imelo osvobajajočega učinka. V bistvu bi si lagali. V tem primeru morate najprej priti do tega, da boste hvaležnost čutili. Spomnite se vsaj ene, četudi najmanjše stvari, za katero ste mu hvaležni in se mu zahvalite zgolj zanjo. 

Druge metode so razne vrste terapij,  delo na podzavesti, delo s svojimi sencami, notranji dialog, kultiviranje zdravih moških prijateljstev in nenazadnje moške skupine, ki na nek način predstavljajo drugo maternico skozi katero moški doživi drugo rojstvo. 

Če očeta nimate več, ga nikoli niste poznali ali do njega iz kakršnegakoli razloga ne morete, lahko zgornje naredite obredno, bodisi napišete na list papirja, v mislih, skozi meditacijo… 

Očetovstvo je mnogim moškim v breme, ki mu niso kos, trudijo pa se narediti najboljše, kar vedo in znajo. Ko slišijo svojega sina, da je hvaležen, za to kar so storili zanj, očetom pade velik kamen od srca. 

Zgoraj je opisan le majhen delček potrebnega zdravljenja naših ran, ki smo jih dobili ob odsotnosti očetovske figure v našem odraščanju. Drugi pol dojemanja očetovske figure, ki ni naslovljen v tem članku in je ravno tako destruktiven za razvoj zdrave moškosti, je idealiziranje očeta. Mnogi namreč mislijo, da je bil njihov oče “oh in sploh”, kar pa velikokrat ni ravno tako, ko se pogleda situacijo iz več perspektiv. A o tem naslednjič…

Želiš prejemati vsebine o sodobni moškosti?

1x mesečno pošiljamo nove članke in obvestila o novih skupinah. Tvoji osebni podatki so varni.

Uspešna prijava