
Ste se tudi vi v vrtcu kregali z vrstniki čigav oče je (naj)bolj močan ali pameten ali…? Mi smo se. Pogovor je navadno potekal približno takole: »Moj je dvakrat močnejši od tvojega!«, »Moj je pa petkrat bolj močan kot tvoj!!!«, »Moj pa stokrat bolj kot tvoj!!!!!«. In tako naprej dokler smo poznali števila, navadno je zmagal tisti, ki je prvi prišel do milijarde, kolikor nam je v tistih letih bila največja poznana številka, ali tisti, ki je prvi uporabil besedo »neštetokrat«.
Tisti, ki je potegnil krajšo, se je potem kujal, ali pa je sledil pretep in se je na ta način branilo čast svojega očeta, ko je zmanjkalo besednih argumentov. Verjetno smo si mislili: »Dajmo pa pokazati, kako daleč je jabolko padlo od drevesa, če te drugače ne morem prepričati…« Oziroma najverjetneje nismo nič mislili in smo samo čustveno odreagirali.

V prejšnjem članku smo govorili o očetu, ki je bil na tak ali drugače način odsoten in ni odigral očetovske vloge kot bi jo moral. Nekateri moški pa smo na svojega očeta, do določenega trenutka svojega življenja, gledali kot na nezmotljivega boga. Mnogi smo ta vzorec pospravili v podzavest in mu sledimo podzavestno še danes. Seveda na racionalni ravni vemo, da je oče človek tako kot vsi mi, a vseeno ga postavljamo še v zrelih letih na piedestal, kar se podzavestno odrazi, da ga jemljemo kot večno avtoriteto in/ali vidimo zgolj njegove vrline.
Kaj se je zgodilo? Torej če je oče »lepo« ravnal z nami in bil fizično prisoten skozi naše odraščanje, navadno ne prestopimo na ono stran, ko očeta zavračamo ali mu karkoli očitamo. Če že, so to za naše pojme malenkosti in ga vidimo kot izredno pozitivno figuro v našem življenju, katera je zaslužna, da smo danes v prvi vrsti pridni, delavni in zvesti svoji družini in prijateljem.

V moški skupini se tu pa tam najde kdo, ki o svojem očetu govori samo dobro. Iz otroštva se spomni zgolj, kako je zanj skrbel, kako je bil dober, kako je vsem ustregel. Spomni se ga kot prijaznega, vedno pripravljenega pomagati, zmeraj z nasmeškom na obrazu. Kreganja naj ne bi bilo veliko, največkrat je tako obveljala mamina, kvečjemu ugotovimo, ko gremo malce globlje v debato. Torej so bile vloge v družini zamenjane…
Pa poglejmo, kaj se je tu dogajalo. Kaj je bila posledica tega »zadovoljnega« nasmeška, ki je bil najverjetneje maska in je prikrival prava čustva? Svojo temno stran se je na vse kriplje trudil skriti in je ne pokazati. Obstaja zelo velika verjetnost, da v neki fazi tvojega odraščanja tudi takšen oče ni zadovoljil naših potreb oziroma pričakovanj do te mere in je naš razvoj bil zaradi tega okrnjen. Ne glede na to, da je bil prisoten, prijazen in zabaven.

Oče je najpomembnejša oseba, ki bi jo otrok moral spoznati po rojstvu, poleg matere seveda. In bi moral predstavljati vse, česar ne predstavlja mama. V določenem trenutku mora on biti tisti, če do tega ne pride spontano, ki preseka bilateralno vez med otrokom in materjo. Otrok ugotovi, da ni več v stalnem centru pozornosti. Da so najmanj trije, ki si delijo ljubezen. Na ta način oče vzpostavi naravni red in ravnovesje v družini. Oče je tudi tisti, ki dečku pomaga privzgojiti zdravo agresivnost, mu stoji ob strani ob prestopu iz varnega okolja družine v širni svet, ga pouči o zdravi in varni spolnosti, mu služi kot zgled za življenjske vrednote, ga podpira pri oblikovanju zdrave samopodobe in samozavesti, mu vcepi občutek in željo po raziskovanje življenja, mu je vzor avtentične moškosti, trdnosti in varnosti.
Je tvoj oče tako ravnal? Če je katerikoli del tega manjkal v našem odraščanju, kljub temu da se ga spomnimo kot »super« očeta, ni odigral svoje vloge v celoti. Študije kažejo tudi, da očetje v zahodnem svetu aktivno posvetijo otrokom v povprečju devet minut na dan, pa še teh devet minut ni zmeraj kvalitetno preživetih. Seveda je to preprosto premalo. Če je ostali čas oče fizično prisoten, a mentalno in čustveno odsoten oziroma je njegova pozornost usmerjena drugam, otrok od njega nima kaj prida in ravno tako pride do nezadovoljenih potreb in travm, kot je to opisano v prejšnjem članku, ne glede na njegovo prijaznost.
Te potrebe še zmeraj ždijo zamrznjene v nas, da bodo nekoč zadovoljene. In dokler ne bodo, ne moremo povsem odrasti. Ptoblem je, ker največkrat niti ne vemo, katere potrebe, kateri dogodki, ki so do tega pripeljali, naj bi to bili. Večkrat se spomnimo teh dogodkov šele, ko začnemo zavestno na različne načine kopati po spominu, lahko tudi skozi sanje ali skozi srčne zgodbe drugih moških.
Največkrat je posledica take pomanjkljive vzgoje, da postanemo tudi mi prijazni fantje, ki želimo vsem ustreči in vsem ugajati, potrebe drugih postavimo pred svoje, saj se ne želimo nikomur zameriti, se počutimo bolje v družbi žensk kot moških. Če za kako stvar ugotovimo, da ne deluje, se naslednjič potrudimo bolj, namesto da bi nekaj spremenili. Za vsako ceno se izogibamo konfliktom, da se ne bi komu zamerili. Venomer iščemo potrditev od drugih. Svoji partnerki skušamo ustreči za ceno tega, da izgubimo svoj kompas v življenju.

Mnogi nikoli ne spoznajo, da naš oče le ni bil tako idealen, kot smo si ga slikali vse življenje. Tisti, ki pa ugotovijo, da jim manjka del vrlin in veščin, ki bi jih drugače postavile v življenje, če bi jih privzeli in spoznali, so si za ta uvid lahko hvaležni, čeprav so šele na začetku neke poti. Prav mogoče bomo v takem trenutku občutili jezo, se počutili ogoljufane in kuhali zamero do očeta, ki nam ni dal tistega, kar sedaj vemo, da v življenju resnično potrebujemo. Eden prvih korakov je lahko ta, ki je opisan v prejšnjemu članku – da odpustimo sebi in očetu…