Član moške skupine sem približno leto in pol. Ko sem pregledoval svoje zapiske iz tega
obdobja, sem z veseljem opazil, da sem mnoge ideje, ki so se mi v tem času pojavile
kot nove in so izšle iz moške skupine, že precej ponotranjil in so mi izboljšale življenje.
Tu želim deliti nekatere izmed s tem povezanih izkušenj — tiste, ki so se me najbolj
dotaknile ali pa so najbolj povezane z delovanjem skupine. Podane so približno v
kronološkem vrstnem redu in na ta način opisujejo mojo pot. (Matija)
Varnost v strukturi
Sem človek, ki se mnogo bolje znajde v strukturiranem okolju kot v okolju, kjer
strukture ni in se je potrebno zanašati na svoje družabne spretnosti. V močni strukturi
srečanj sem se takoj počutil kot doma.
Slišan sem
Jasna struktura mi je — morda prvič v življenju — zagotovila mesto, kjer sem dobil
popolno pozornost in čas, da sem lahko jasno izrazil, kar je bilo v mojem srcu — in
najprej to sploh začutil. Počutil sem se slišanega in sprejetega in ta občutek ni ostal le
v laboratorijskem okolju srečanja, pač pa se je iz strukturiranega srečanja začel
prelivati tudi v druženja ob pijači po srečanjih, v bolj življenjske situacije.
Prvi konflikt
Ž je začutil konflikt do mene. Jasna struktura srečanja in stoodstotna pozornost, ki jo je
skupina kot celota takrat nudila, sta mi omogočila povsem jasno začutiti, da gre v
konfliktu za dve stvari: na eni strani so Ž-jeva čustva, ki so njegova, izhajajo iz njegove
življenjske zgodbe in nimajo dosti zveze z mano; na drugi strani pa je tu neposredno
sporočilo meni, kje se lahko izboljšam.
Tako doživljanje konflikta je odpravilo potrebo po tem, da bi se branil; omogočilo mi je
slišati Ž-jevo zgodbo in ga globlje spoznati; na drugi strani pa sprejeti, kako me drugi
doživljajo in to mi to ohraniti kot informacijo o sebi, brez olepšav in obrambe.
Tak odnos do konfliktov smo v skupini ohranili do danes. Prenos tega istega odnosa v
bolj življenjska in kaotična okolja izven moške skupine pa je proces, ki se je pri meni
osebno šele dobro začel.
Nova moč
Že prvi cikel srečanj je v meni nekako prebudil novo moč — pogum, ki sem ga prej pri
sebi pogrešal, a ga nisem imel od kje vzeti. Ta pogum je prišel ravno v pravem trenutku
v mojem življenju, da sem stopil v akcijo v dveh stvareh, kjer bi se brez podpore moške
skupine najbrž umaknil.
Delno lahko ta pogum pripišem izzivom in konkretni podpori moških; predvsem pa
menim, da je sama energija in ideologija moške skupine na nek način dala plodna tla,
da je v meni zraslo seme, ki je prej zaradi pomanjkanja spodbudnega okolja spalo.
Drobci resnice
M je povedal zgodbo, kako je bilo na izletu na avtobusu ženi in trem otrokom vsem
slabo; on pa se je naenkrat zavedel, da njemu ni slabo, da mu ni treba prevzeti
odgovornosti za njihovo počutje in da lahko uživa v izletu. Na to zgodbo (vsaj tako, kot
sem jo jaz slišal) se še vedno velikokrat spomnim, ko se znajdem v vrtincu slabe volje
svojih otrok in žene: postala mi je simbol ohranjanja lastne mirnosti, ki jo vidim kot
glavni doprinos moškega v družini.
Ena kratka zgodba ali hipen vpogled, en drobec resnice ima včasih lahko večji vpliv kot
celotno srečanje.
Zgled za prijateljstvo
Skozi razvijajoča se prijateljstva znotraj moške skupine sem dobil tudi drugačen pogled
na svoja obstoječa dolgoletna prijateljstva. Kaj pravzaprav od njih hočem? Mi dajejo,
kar hočem? Znam izraziti, kar od njih hočem? Sem nekatera morda prerasel in je čas,
da jih izpustim? In, ali jih sam dajem dovolj?
Varnost brez strukture
V skupini so se pojavljale argumentirane težnje po opustitvi stroge strukture srečanj.
Moj prvi odziv je bil odpor in strah: pred tem, da si ne bi znal izboriti mesta in ne bil več
slišan, in pred tem, da bi skupina brez strukture razpadla. Skupno raziskovanje te moje
reakcije mi je dalo pomembne vpoglede vase ter v dinamiko skupine.
V poletnem ciklu sem se prepustil srečanjem z manj strukture, ki so nam dala nove
načine komunikacije in spoznavanja. Opazil sem, da za občutek varnosti ne
potrebujem več strukture, pač pa le predanost vseh članov skupini.
Paradoks strukture: dokler ne razumeš njenega namena, jo potrebuješ. Strukturo lahko
opustiš, ko razumeš njen namen.
Nasveti so projekcije
Odločili smo se, da vsak vsakemu drugemu pove, kako ga vidi in kje bi se lahko
izboljšal. Presenetljivo spoznanje: skoraj vsi nasveti vsebujejo lastne projekcije osebe,
ki daje nasvet; nekateri pa sploh nič drugega.
Ko daješ nasvet, poveš ponavadi mnogo več o sebi kot o drugem.
In vitro, in vivo
Poskusili smo neformalna, sproščena srečanja, ki so vnesla več topline, mehkobe v
odnose. Še bolj pa so nas povezale skupne delovne akcije, na katerih smo pomagali
kakemu od članov pri fizičnem delu. Moja osebna izkušnja je, da je prositi člana moške
skupine za pomoč darilo tako meni kot njemu.
Počasi se odpiramo tudi za večje, dolgotrajnejše skupne projekte, ki terjajo večji vložek
in večje tveganje. Poleg dodatnega povezovanja nam to nudi predvsem možnost, da
vadimo odnose, komunikacijo in konflikte v življenjskih situacijah in na ta način
izkušnje, ki smo jih pridobili v moški skupini, prenesemo iz varnega laboratorijskega
okolja strukturiranega srečanja v resnični svet.
Izzivanje
Posebno moč ima izziv, ki mi ga da skupina. Že prej sem v skupini od vseh slišal, da bi
moral bolj jasno izražati, kar me moti ali kar želim. Ko pa se je skupina opogumila in mi
to predlagala kot izziv in sem ta izziv dejansko opravil, se je pokazala moč podpore
moške skupine, ki da vztrajnost, in moč akcije: v meni se skozi ta izziv nekaj
premaknilo. Moč izražanja je skozi pozitivno izkušnjo dejanja postala del mene.
Trdna zaveza
Po kakem letu smo trije člani ugotovili, da praktično nikoli ne manjkamo na srečanjih.
Sam se srečanja vedno udeležim, tudi če se mi zdi, da nimam kaj dati ali kaj dobiti. Na
srečanje pridem brez spraševanja, ali bi ali ne bi — pač vedno grem. V tej enostavnosti
se skriva velika moč, ki na prvi pogled ni vidna.
Slišati drugega
Ko imata dva druga člana skupine konflikt, se kot opazovalec učim videti svet skozi oči
vsakega od njih. To me uči sposobnosti, ki si je tako želim in za katero verjamem, da je
ključen del rešitve mnogih zagat sodobnega sveta: slišati sočloveka.
V konfliktu na površju vidim samo napake in moteče elemente drugih; moška skupina
pa da prostor in čas, da slišim osebno zgodbo, ki tiči zadaj in ki je čutečega in
ranljivega človeka privedla v dano situacijo. Začutim skupno človeškost vseh.
Kam?
V poldrugem letu sem od skupine dobil veliko, prostora za rast v prihodnje pa mi še
dolgo ne bo zmanjkalo. Zadnjič sem pomislil na to, kako bo naša, sedaj komaj dobro
leto stara skupina izgledala čez pet, deset — morda trideset let? Misel na to mi je
prijetna.
