Koliko svobode in moči ti jemlje drža, da moraš biti močan, zdržati pritiske okolice, službe in svoje partnerke? Ko kdo reče besedo ranljivost in avtentičnost, se zdrzneš, ker ne veš kaj s tem početi… Osebna izkušnja in transformacija pogleda na ranljivost iz projekta Moške skupine.
“Naučil sem se, da nadzorujem in kontroliram svoja čustva, še posebej ob vseh negativnih komentarjih okolice. Jih sprejmem in gledam, kako sem lahko s pomočjo njih še močnejši. Bil sem dober sodelavec, sin in prijatelj. Nikoli se zares nisem razjezil in redko sem povedal vse, kar sem globoko v sebi zares mislil in čutil. Mislil sem, da imam dovolj življenjskih in moških izkušenj, da lahko probleme zdržim. Ko so se problemi pojavili problemi, sem še več “delal na sebi”. Telovadba, meditacija, morda sem komu celo podelil, kaj se je zgodilo, ampak ne vsega. “Zventiliral” sem se samo toliko, da ni bilo več kritično in da sem lahko živel naprej. V mojem jedru pa je še vedno ostajala bolečina in osamljenost.
Po dolgih letih zadrževanja se je bolečine nabralo. Utrujen sem bil, ker nisem govoril in ljudem povedal, kaj si zares mislim in čutim. Čutil sem, da bi stvari rad podelil, a me je bilo strah njihovih negativnih reakcij ali da bom izpadel kot nedozorel slabič ali fantek. Bal sem se tudi, da bom s svojo iskrenostjo prizadel druge. Nisem bil navajen, da bi zares in na glas povedal kaj se dogaja v meni. Npr. da so me tvoje besede in obnašanje prizadele, da čutim strah glede partnerstva, da čutim bolečino ob tem, ko se spomnim na določene življenjske trenutke. Čeprav sem v sebi čutil vihar emocij, sem jih največkrat potlačil – nisem znal bolje. Živel sem še naprej v svoji trdnjavi, kjer sem porabljal svojo energijo, da popravljam in še utrjujem svoje zidove pred zunanjim svetom.
Hkrati pa je moja notranjost hrepenela po tem, da bi bil slišan, povezan, sprejet. V celoti, ne samo takrat, ko sem faca in frajer. Želel sem si, da bi bil slišan, še posebej takrat, ko sem na “dnu”. In zgodil se je dan, ko enostavno nisem zmogel več. Vsa potlačenost in destruktivnost, ki sem jo izvajal do sebe, ni mogla biti več tiho. Izbruhnil sem, svoji partnerki sem povedal, kaj resnično čutim, česa se sramujem in kako se ob tem počutim. Občutek je bil, da sem se psihološko sesul. Čutil sem sram ob stvareh, ki sem jih dal ven. In hkrati svobodo, da sem končno izdavil stvari, ki so me dušile.
S občutkom strahu sem čakal, kaj se bo zgodilo in kako se bo partnerka odzvala na to. Lahko bi se zgodilo, da bi me zavrnila ali celo ponižala. Takrat bi se najverjetneje vrnil nazaj na svoje okove. Zgodilo pa se je, da me je sprejela s sočutjem in razumevanjem. Ob pogovoru sva oba čutila in izrazila bolečino, ter nadaljevala z besedami. Še danes ta pogovor na nek način nadaljujeva.
S tem ko sem končno in brez dlake na jeziku podelil resnično celoten občutek, se je zgodilo nekaj novega. Čutil sem, kod da sem iz sebe odvrgel več letno breme samokritike, agresije, strahov in majhnosti. Čutil, da sem, z vsem kar sem, dovolj. Kljub svojim “napakam” in slabim življenjskim odločitvam, sem čutil svobodo. Čutil sem, da resnično nisem sam, temveč del življenja.”
Varno okolje, kjer lahko izrazimo svoje bolečine in stiske je izredno pomembno. Zato ga izbirajmo pazljivo. Če imamo takšne prijatelje ali družino, smo lahko zelo veseli, saj smo verjetno med redkimi. Če tega nimamo, poiščimo okolje, kjer se bomo lahko izrazili. Ena izmed možnosti je tudi moška skupina, kjer zavestno in s spoštovanjem ustvarjamo veren prostor, da se moški lahko v polnosti izrazimo in ponovno začutimo svojo moč – celostno moč, ne samo delček nje.
“A man is at his strongest when he is willing to accept his vulnerability” – Paulo Coelho
